Posvet o kakovosti v visokem šolstvu : Od minimalnih standardov k odličnosti

V nestabilnih časih, polnih družbenih, političnih in ekonomskih izzivov, je doseganje odličnosti še posebej pomembno. Pomembno pa je tudi vprašanje, kako pristopiti k raznolikim konceptom kakovostnega in izoblikovati skupne ideale izobraževanja in raziskovanja v visokem šolstvu ter jih inkorporirati v sisteme kakovosti. S temi pomembnimi temami so se ukvarjali udeleženci posveta o kakovosti v visokem šolstvu Od minimalnih standardov k odličnosti, ki sta ga organizirali Nacionalna agencija RS za kakovost v visokem šolstvu in Slovenska akademija znanosti in umetnosti.

Posvet o kakovosti v visokem šolstvu : Od minimalnih standardov do odličnosti

Posvet o kakovosti v visokem šolstvu : Od minimalnih standardov do odličnosti

Posvet, ki je 7. maja 2019 potekal v prostorih Slovenske akademije znanosti in umetnosti (SAZU), je bil zasnovan v obliki predavanj in okrogle mize, udeležili pa so se ga številni ugledni strokovnjaki iz visokega šolstva. Dogodek sta otvorila minister za izobraževanje, znanost in šport dr. Jernej Pikalo ter predsednik SAZU dr. Tadej Bajd ki sta opozorila na dejstvo, da je tovrstna razprava o doseganju odličnosti ključnega pomena za razvoj visokega šolstva in širšega razvoja družbe. Pri doseganju ključnih izzivov ima pomembno vlogo tudi sistem zagotavljanja kakovosti, ki mora po mnenju ministra Pikala skrbeti predvsem za zagotavljanje meritokracije, vključevanje univerz v širše okolje družbeno okolje in razvoj človeškega kapitala.

Vloga NAKVIS pri spodbujanju odličnosti

Tudi direktor Nacionalne agencije RS za kakovost v visokem šolstvu (NAKVIS) dr. Franci Demšar je poudaril pomen sistema kakovosti za razvoj visokega šolstva, ustvarjanja dodane vrednosti in dobrih diplomantov. NAKVIS si pri svojem delovanju zavzema za prehod od zagotavljanja minimalnih standardov k odkrivanju in priznavanju tistega, kar je v visokem šolstvu nadstandardno in odlično v svoji posebnosti, z organizacijo posveta pa odpira razmislek, kje iskati in kako opredeliti ideale, ki bi bili lahko zgled vsem deležnikom v visokem šolstvu.

Tudi sami predpisi agencije se zato premikajo od izpolnjevanja minimalnih standardov h kvalitativni presoji kakovosti visokošolskih zavodov in študijskih programov. Analiza ugotovitev strokovnjakov in primeri dobri praks, ki jih je predstavil dr. Demšar, dopolnjujejo ugotovitev, da je slovensko visoko šolstvo na nekaterih ključnih segmentih, ki se dotikajo pogojev za študij in raziskovanje, pa tudi pedagoškega in raziskovalnega dela, po mnenju strokovnjakov že nadpovprečno dobro, pri čemer pa ostaja ugotovitev, da odličnosti ni mogoče vrednotiti in priznavati mimo jasnih, čvrstih in oprijemljivih idealov, zaradi česar sta razumevanje in transparentna uporaba različnih konceptov kakovosti oziroma odličnosti ter z njimi povezanih sistemov vrednot ključnega pomena, je še poudaril dr. Demšar.

Odličnost univerz v nestabilnih časih

Sir Leszek Borysiewicz, nekdanji rektor Univerze v Cambridgeu, je v svojem nagovoru opozoril na dejstvo, da je ohranjanje odličnosti v današnjih nestabilnih časih še prav poseben izziv. Notranje negotovosti, s katerimi se univerze soočajo, so povezane s financami, naložbami, infrastrukturo in prihodki. Vendar kjer obstajajo izzivi, obstajajo tudi precejšnje priložnosti, univerze pa so dobro usposobljene za njihovo upravljanje. Odločenost akademikov in univerz bo ostati zvest svojim načelom, si prizadevati za čim širšo mednarodno dejavnost, sodelovanje z zunanjim okoljem in predvsem prizadevanje za razvoj novih idej in odkritij v korist družbe, je prepričan Borysiewicz. Med družbo in univerzami torej obstaja implicitna pogodba – družba daje univerzam privilegije, ker jim zaupa, da bo uživanje teh svoboščin prineslo družbeno korist. »Razmere so sicer drugačne, vendar so univerze preživele tudi hujše čase in še vedno ostajajo vodilne institucije na svetu. Menim, da bo tako tudi v prihodnje,« sklene.

V tem kontekstu nekdanji rektor Univerze v Ljubljani dr. Ivan Svetlik poudarja, da morajo odlične univerze nujno sodelovati z gospodarstvom. »Sodelovanje univerz z delovnim okoljem, ki se je zdelo v začetku heretično in v neskladju s tradicionalnim poslanstvom univerz, postopno postaja njihova odlika. Tako se tudi med kazalnike odličnosti univerz ne uvrščajo več le število publikacij v znanstvenih časopisih, število citatov del in podobni. Med njimi lahko najdemo take, kot so zaposljivost diplomantov, število in vrednost projektov po naročilu ali v sodelovanju z industrijo, pa tudi take, kot so objave in citiranost v soavtorstvu s strokovnjaki iz delovnega okolja,« izpostavlja.

Akreditacijski postopki in zagotavljanje kakovosti

Kot najpomembnejše prihodnje naloge na področju zagotavljanja in izboljševanja kakovosti tako tudi dr. Alojz Kralj in dr. Ivan Leban, nekdanja rektor in prorektor Univerze v Ljubljani, izpostavita poudarek na dejavnejšem in učinkovitejšem sodelovanjem visokošolskih ustanov z gospodarstvom in pa združevanje visokošolskih zavodov, s čimer bi presegli programska podvajanja in drobljenja na številnih področjih, pomembnih za razvoj. To je po njunem mnenju nujno za izboljševanje kakovosti programov, diplomantov, uspešno konkuriranje za raziskovalna sredstva EU ter za zelo potrebno mednarodno mobilnost akademskega osebja in študentov, internacionalizacijo univerz in visokošolskih ustanov, pri čemer mora svojo vlogo igrati tudi zagotavljanje kakovosti.

Kljub temu, da v visokem šolstvu potrebujemo sisteme zagotavljanja kakovosti, pa pretirana regulacija ni odgovor, opozarja dr. Janko Dernovšek iz Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani. »Sisteme kakovosti potrebujemo, da zagotavljajo čim bolj stabilno in stimulativno okolje, ki omogoča samoiniciativnost, motivacijo, ustvarjalnost, razvoj lastne osebnosti in odnosa do okolice, kar vse vodi v odličnost,« pri čemer izpostavlja, da sta visoko šolstvo in koncept zagotavljanja kakovosti kompleksna sistema in da je potrebna skrajna previdnost, modrost in znanje, da bi bili cilji doseženi. Enako pomembno je zagotoviti etično naravnanost dobrobiti na osebnem in družbenem nivoju. Ob tem se zastavlja vprašanje, kako smiselno razdeliti in obvladovati institucionalne vire, vsebinska jedra in kot najpomembnejše, ključne deležnike sistema, torej učitelje in študente. »Če bi bilo možno zgolj s formalnimi ukrepi zagotoviti odličnost, bi to že vsi zdavnaj naredili,« zaključi.

Vprašanje vpisnih pogojev in kakovosti diplomantov

Da kakovost študija temelji na odličnosti učiteljev in na sprejetih, nadpovprečno usposobljenih in motiviranih študentih, se strinjajo tudi dr. Blaž Zmazek, dr. Darko Zupanc in dr. Robert Zorec iz Državne komisije za splošno maturo RS, pri čemer pa svarijo, da je z namenom zagotavljanja kakovosti v visokem šolstvu potrebno resno obravnavati tudi zelo velik razkorak med izjemno visoko prehodnostjo na višje stopnje izobraževanja in slabim splošnim predznanjem študentov, ki se vpisujejo na terciarno izobraževanje. Zaradi zagotavljanja kakovosti diplomantov je po njihovem mnenju nujno zaostriti vpisne pogoje na vseh študijskih programih. »To je prvi korak, da se ustavi zniževanje povprečnega vstopnega znanja študentov, da bi se v naslednjih korakih le-to lahko postopoma začelo zviševati,«  še sklenejo.

Vprašanje kakovosti diplomantov in vpisnih pogojev so načeli tudi udeleženci okrogle mize in prišli do podobnih zaključkov. Po mnenju dr. Borysiewicza odločevalci nimajo želje po omejevanju vstopa v terciarno izobraževanje, zato so zaposlovalci tisti, ki ocenjujejo kakovost diplomantov, sama raven izobrazbe pa še ne predpostavlja zaposljivosti. Tudi dr. Demšar je pritrdil, da vstopno-izstopna situacija predstavlja težavo, zato se bo tudi NAKVIS soočil s to problematiko. Po njegovem mnenju bo kmalu prišlo do enotnega tolmačenja zakonodaje pri vpisnih pogojih, torej 38. člena ZViS, v izdelavi pa je tudi študija zaposljivosti posameznih diplomantov. Dr. Svetlik je ob tem opozoril, da je ocenjevanje programov in prilagajanje vpisa zgolj na podlagi kazalnikov zaposljivosti zaradi nepredvidljivih gibanj v gospodarstvu in dolgoročnega nihanja povpraševanja lahko problematično.

»Izobrazba je tisto, kar ostane, potem ko pozabiš vse, kar si se naučil.«

Dr. Leban je v razpravi odprl tudi vprašanje skupnih akademskih vrednot – človekovih pravic, solidarnosti, povezovanja – po njegovem so tudi te del odličnosti, s čimer se strinja tudi dr. Borysiewicz, ki pa ob tem poudarja pravo mero previdnosti, saj gre pri vprašanju hierarhije oziroma pomembnosti vrednot za zelo kompleksno vprašanje, vsakršno izključevanje pa ni dobrodošlo. V tem kontekstu je s stališča univerze pri študentih pomembno vzgajati predvsem občutek odprtosti do različnosti, debate in zagovarjanja lastnih stališč. »Izobrazba je tisto, kar ostane, potem ko pozabiš vse, kar si se naučil,« poudari. Na vprašanje, kako vzpostaviti ravnovesje med visoko obremenitvijo učiteljev in nizkim vložkom študentov, pa odgovarja, da je pomembno predvsem, da imajo tako eni in drugi možnost, da se posvetijo svojim nalogam – učitelju poučevanju in raziskovanju, študenti pa študiju.


PROGRAM (+ PPT PREDSTAVITVE PREDAVANJ)

9.00–9.15 UVODNI POZDRAV

dr. Tadej Bajd, predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti

dr. Jernej Pikalo, minister za izobraževanje, znanost in šport

9.15–10.00 KAKO VZDRŽEVATI ODLIČNOST V NESTABILNIH ČASIH: PRIMER UNIVERZE V CAMBRIDGEU

Sir Leszek Borysiewicz, nekdanji rektor Univerze v Cambridgeu

10.00–10.15 SLOVENSKI VISOKOŠOLSKI PROSTOR – NA POTI K ODLIČNOSTI?

dr. Franci Demšar, direktor Nacionalne agencije RS za kakovost v visokem šolstvu

Tatjana Horvat in mag. Jernej Širok, Nacionalna agencija RS za kakovost v visokem šolstvu

10.15–10.45 Odmor za kavo
10.45–11.00 SISTEMI KAKOVOSTI, AKREDITACIJA, CERTIFICIRANJE IN STANDARDI

dr. Janko Drnovšek, predstojnik laboratorija za metrologijo in kakovost Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani

11.00–11.15 O DELOVANJU AKREDITACIJE UNIVERZ V EVROPI

dr. Alojz Kralj, akademik in nekdanji rektor Univerze v Ljubljani

dr. Ivan Leban, nekdanji prorektor Univerze v Ljubljani in nekdanji podpredsednik ECA

11.15–11.30 ODLIČNE UNIVERZE SODELUJEJO Z DELOVNIM OKOLJEM

dr. Ivan Svetlik, nekdanji rektor Univerze v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede Univerze v Ljubljani

11.45–12.00 VIŠJA ZAHTEVNOST VSTOPNEGA ZNANJA ZA BOLJŠO KAKOVOST UNIVERZITETNIH ŠTUDENTOV IN DIPLOMANTOV

dr. Blaž Zmazek, dr. Darko Zupanc in dr. Robert Zorec, Državna komisija za splošno maturo Republike Slovenije

12.00–12.45 Panelna razprava

Zaključek