Tolmačenja MIZŠ | NAKVIS

Tolmačenja MIZŠ

Pojasnila MIZŠ v zvezi s spremembami obveznih sestavin študijskih programov in podaljšanjem statusa študenta v času epidemije COVID-19

Dopis MIZŠ št. 6030-5/2020/178 z dne 7. 4. 2020 (podpisnica Jana Javornik, PhD (Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske), generalna direktorica Direktorata za visoko šolsktvo):

Obveščamo vas, da je Državni zbor v četrtek dne 2. 4. 2020 sprejel Zakon o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (ZIUZEOP; v nadaljevanju: interventni zakon) in ga skladno s Poslovnikom državnega zbora (Uradni list RS, št. 92/07 – uradno prečiščeno besedilo, 105/10, 80/13 in 38/17) poslal Državnemu svetu.

V nadaljevanju predstavljamo ukrepe za področje visokega šolstva, ki jih prinaša interventni zakon, pri čemer posebej poudarjamo, da bodo ti ukrepi začeli veljati šele z uveljavitvijo interventnega zakona, torej naslednji dan po njegovi objavi v Uradnem listu RS.

Interventni zakon za področje visokega šolstva uvaja dva ukrepa, določena v 48. in 49. členu poglavja 3.4 Visoko šolstvo.

  1. člen interventnega zakona (spremembe obveznih sestavin študijskih programov):

»Ne glede na določbe sedmega odstavka 32. člena Zakona o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 40/12 – ZUJF, 57/12 – ZPCP-2D, 109/12, 85/14, 75/16, 61/17 – ZUPŠ in 65/17) lahko visokošolski zavodi za študijsko leto 2019/2020 sprejmejo spremembe obveznih sestavin študijskih programov iz pete, šeste, devete, desete in enajste alineje tretjega odstavka 35. člena, ki začnejo veljati že v tem študijskem letu za vse vpisane študente ne glede na določbo prve alineje prvega odstavka 66. člena.«

Pojasnilo

Interventni ukrep dovoljuje visokošolskim zavodom, da zaradi epidemije COVID-19 lahko med študijskim letom 2019/20 spremenijo naslednje obvezne sestavine študijskih programov: načine ocenjevanja, način izvajanja študija, pogoje za dokončanje študija in pogoje za dokončanje posameznih delov programa, če jih program vsebuje, ter merila za priznavanje znanja in spretnosti, pridobljenih pred vpisom v program. Z interventnim zakonom je določeno, da te spremembe začnejo veljati takoj in za vse vpisane študente, ne glede na veljavne določbe sedmega odstavka 32. člena Zakona o visokem šolstvu, v skladu s katerim morajo biti spremembe študijskih programov sprejete na pristojnih organih visokošolskih zavodov in  poslane na Nakvis pred objavo razpisa za vpis.

Poudarjamo, da spremembe sprejete v okviru intervencijskih ukrepov veljajo samo v študijskem letu 2019/20. Za študijsko leto 2020/21 veljajo študijski programi, kot so bili sprejeti in sporočeni na Nakvis pred objavo razpisov za vpis za študijsko leto 2020/21.

O spremembah študijskih programov zaradi epidemije COVID-19 boste morali visokošolski zavodi še vedno obvestiti tudi Nakvis, ki bo določil način in rok sporočanja teh sprememb za študijsko leto 2019/20. V času urejanja sprememb študijskih programov za študijsko leto 2019/20 naj visokošolski zavodi na Nakvis ne sporočajo sprememb za študijsko leto 2021/22

  1. člen interventnega zakona (podaljšanje statusa študenta):

»Ne glede na določbe 70. člena Zakona o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 40/12 – ZUJF, 57/12 – ZPCP-2D, 109/12, 85/14, 75/16, 61/17 – ZUPŠ in 65/17) imajo pravico do podaljšanja statusa študenta v študijskem letu 2020/2021 tudi študenti, ki zaradi nastanka izjemnih okoliščin v letu 2020, ki neposredno vplivajo na izvajanje študijske dejavnosti v študijskem letu 2019/2020, niso mogli redno in v roku opraviti svojih študijskih obveznosti.«

Pojasnilo

Zaradi trenutnih izjemnih okoliščin, ki neposredno vplivajo na izvedbo študijske dejavnosti v študijskem letu 2019/20, imajo študenti, ki ne bodo mogli redno in v roku opraviti študijskih obveznosti, pravico do podaljšanega statusa študenta v študijskem letu 2020/21.

Interventni ukrep podaljšanja statusa študenta za vpis v študijskem letu 2020/21 uvaja možnost dodatnega leta, in sicer ne glede na to ali je študent že ponavljal letnik in/ali je že koristil možnost podaljšanja statusa študenta iz upravičenih razlogov v skladu z veljavnim tretjim odstavkom 70. člena Zakona o visokem šolstvu.

Postopek za dodeljevanje te pravice je na visokošolskih zavodih enak kot v primerih iz tretjega odstavka 70. člena Zakona o visokem šolstvu, ki ureja podaljšanje statusa študentov iz upravičenih razlogov.

Pojasnila k interventnemu zakonu glede izvedbe praktičnega izobraževanja

Med sprejemanjem interventnega zakona smo prejeli številna vprašanja glede priznavanja praktičnega izobraževanja, če ga študenti v času epidemije ne morejo opraviti. Pojasnjujemo, da se 46. člen interventnega zakona, ki govori o priznavanju praktičnega izobraževanja, ko tega ni bilo možno izvesti, nanaša izključno na srednješolsko in višješolsko izobraževanje (poglavje 3.3).

Visokošolski zavodi so dolžni zagotoviti, da diplomant s študijskim programom pridobi splošne ter predmetno-specifične kompetence, kot so določene s študijskim programom. V kolikor izvedba praktičnega izobraževanja zaradi izjemnih okoliščin ni izvedljiva v izvirni obliki, lahko visokošolski zavodi izvedbo in obliko smiselno in ustrezno prilagodijo glede na raven izobraževanja, pri čemer zagotovijo, da študent tudi na drugačen način pridobi ustrezne in primerljive kompetence v istem ali primerljivem časovnem obsegu.

Pojasnila k urejanju napredovanja študentov v višji letnik v študijskem letu 2020/2021

Glede ureditve izjem za napredovanje že vpisanih študentov za vpis v višji letnik študijskega programa v študijskem letu 2020/21 menimo, da gre v takih primerih za izjeme, ki jih visokošolski zavodi že urejajo v statutih v skladu z drugim in tretjim odstavkom 66. člena Zakona o visokem šolstvu.


Dopis MIZŠ št. 6030-5/2020/328 z dne 23. 4. 2020 (podpisnica Jana Javornik, PhD (Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske), generalna direktorica Direktorata za visoko šolsktvo):

V dopisu št. 6030-5/2020/178 z dne 7. 4. 2020 smo predstavili ukrepe za področje visokega šolstva, ki jih uvaja Zakon o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (Uradni list RS, št. 49/20; ZIUZEOP). V nadaljevanju podajamo dodatna pojasnila k 49. členu ZIUZEOP, ki smo jih pripravili v odziv na vaša doslej prejeta vprašanja.

  1. člen ZIUZEOP se glasi: »Ne glede na določbe 70. člena Zakona o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 40/12 – ZUJF, 57/12 – ZPCP-2D, 109/12, 85/14, 75/16, 61/17 – ZUPŠ in 65/17) imajo pravico do podaljšanja statusa študenta v študijskem letu 2020/2021 tudi študenti, ki zaradi nastanka izjemnih okoliščin v letu 2020, ki neposredno vplivajo na izvajanje študijske dejavnosti v študijskem letu 2019/2020, niso mogli redno in v roku opraviti svojih študijskih obveznosti.«

Kot smo pojasnili v prejšnjem dopisu, je možnost  podaljšanja statusa študenta – torej ponovnega vpisa v isti letnik po 49. členu ZIUZEOP namenjena izključno reševanju situacij, ko študenti in študentke zaradi trenutnih izjemnih okoliščin ne bi redno in v roku opravili študijskih obveznosti. Tako izredno podaljšanje je torej mogoče, ko študenti in študentke zaradi epidemije ne bi dokončali študija ali ne bi izpolnjevali pogojev za napredovanje v višji letnik v študijskem letu 2020/21 in ponoven vpis v isti letnik po veljavnih pravilih ne bi bil mogoč bodisi ker je študent že ponavljal letnik, spremenil študijski program ali smer bodisi ker ne izpolnjuje s študijskim programom določenih pogojev za ponavljanje letnika.

Izredno podaljšanje statusa študenta po 49. členu ZIUZEOP je vezano na vpis v študijskem letu 2020/21 zaradi izrednih razmer v študijskem letu 2019/20 – to je od razglasitve epidemije 13. 3. 2020. To pomeni, da lahko pravico uveljavljajo tako študenti, ki so vpisani v študijskem letu 2019/20 (ne glede na vrsto vpisa), kot tudi študenti, ki so prekinili študij (t. i. pavziranje, evidenčni vpis) in zaradi izjemnih razmer v študijskem letu 2019/20 niso izpolnili pogojev za nadaljevanje študija po prekinitvi v skladu s statutom visokošolskega zavoda.

Poudarjamo, da pravica do izrednega podaljšanja statusa študenta pripada zgolj tistim študentom in študentkam, ki ne bodo redno in v roku opravili svojih študijskih obveznosti zaradi nastanka izjemnih okoliščin v letu 2020, ki so neposredno vplivale na izvajanje študijske dejavnosti v študijskem letu 2019/20. Do izrednega podaljšanja statusa študenta po tem ukrepu torej niso upravičeni tisti študenti in študentke, ki bodo izpolnjevali pogoje za napredovanje v višji letnik ter študenti in študentke, ki teh pogojev ne bodo izpolnjevali, a razlogi za to ne bodo neposredno vezani na trenutne izjemne okoliščine.

Za vsa dodatna pojasnila ostajamo na razpolago.

3. člen ZViS: Ali lahko univerza neposredno organizira in izvaja interdisciplinarne študijske programe tudi prek kateder, inštitutov?

Odgovor MIZŠ št. 6037-36/2017/61 z dne 25. 10. 2018 (podpisnik državni sekretar dr. Jernej Štromajer):

Zakon o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 40/12 – ZUJF, 57/12 – ZPCP-2D, 109/12, 85/14, 75/16, 61/17 – ZUPŠ in 65/17; v nadaljnjem besedilu: ZViS) kot specialni predpis na področju visokega šolstva, v drugem odstavku 3. člena določa, da lahko univerza neposredno organizira izvajanje znanstveno-raziskovalnih in študijskih interdisciplinarnih programov, kar pa je po našem mnenju treba obravnavati s celostnim branjem citiranega zakona, zagotovo upoštevajoč tudi prvi odstavek 3. člena ZViS, ki univerzo že uvodoma definira kot visokošolski zavod (skladno z 2. členom ZViS), ki zagotavlja razvoj znanosti, strokovnosti in umetnosti ter prek fakultet, umetniških akademij ali visokih strokovnih šol v izobraževalnem procesu posreduje spoznanja z več znanstvenih oziroma umetniških področij ali disciplin.

Univerza je nadalje upoštevajoč prvi odstavek 10. člena pravna oseba, v okviru univerze pa se ustanovijo fakultete in umetniške akademije, lahko pa tudi visoke strokovne šole in drugi zavodi – članice univerze.

Vsled navedenega torej menimo, da lahko univerza organizira in izvaja študijsko dejavnost le preko svojih članic – fakultet, umetniških akademij in visokih strokovnih šol (kar inštituti in katedre zagotovo niso). Slednje izhaja tudi iz dejstva določbe prvega odstavka 32. člena ZViS, ki za sprejem študijskih programov zahteva odločitev ne le senata univerze pač pa tudi njene/ih članic/e, nenazadnje pa temu sledi tudi določba prvega odstavka 34. člena ZViS, ki univerzo navede kot vrsto visokošolskega zavoda (2. člen ZViS).

12. člen ZViS: Ali se pridružena članica univerze iz 12. člena ZViS pri izpolnjevanju pogojev za ustanovitev univerze obravnava enako kot vsaka druga članica univerze?

Odgovor MIZŠ št. 092-14/2019/464 z dne 22. 7. 2019 (podpisnik državni sekretar dr. Jernej Štromajer):

Skladno z vašim dopisom, s katerim nas naprošate za mnenje, ali se pridružena članica univerze iz 12. člena Zakona o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 40/12 – ZUJF, 57/12 – ZPCP-2D, 109/12, 85/14, 75/16, 61/17 – ZUPŠ in 65/17; v nadaljnjem besedilu: ZViS) pri izpolnjevanju pogojev za ustanovitev univerze obravnava enako kot vsaka druga članica univerze, kar bi pomenilo, da se pri preverjanju pogojev za ustanovitev univerze upoštevajo tudi akreditirani študijski programi oziroma študijska področja pridruženih članic univerze, pojasnjujemo:

Upoštevajoč določbe ZViS je treba ločevati med pogoji, ki jih za ustanovitev (kateregakoli) visokošolskega zavoda zahteva ZViS v 14. členu, ter 10. členom ZViS, ki statusno obravnava univerzo in njene članice. S sklicem na dikcijo prvega odstavka 10. člena ZViS se torej znotraj univerze, kot njene članice, ustanovijo fakultete, umetniške akademije, visoke strokovne šole in drugi zavodi – članice univerze, nikakor pa slednjega ne gre enačiti s statusom pridružene članice univerze, kot jo definira 12. člen ZViS. Predmetni člen v prvem odstavku namreč določa, da se v univerzo lahko vključijo kot pridružene članice samostojni visokošolski zavodi in drugi zavodi, pri čemer je kot “samostojni visokošolski zavod” razumeti že etabliran visokošolski zavod, ki tudi izpolnjuje vse pogoje za ustanovitev skladno z določbami ZViS, zlasti njegovim 14. členom, saj drugače niti ne bi mogli govoriti o visokošolskem zavodu.

V tem kontekstu je torej vprašanje, ki ga zastavljate – ali se pri preverjanju pogojev za ustanovitev univerze upoštevajo akreditirani programi oziroma študijska področja pridruženih članic univerze, povsem brezpredmetno, saj ima, kot zgoraj opisano, pridružena članica univerze povsem drugačen namen oziroma smisel kot njena članica (torej skladno z določbo prvega odstavka 10. člena ZViS znotraj univerze ustanovljena fakulteta, umetniška akademija ali visoka strokovna šola). Univerzo in pridruženo članico (če je slednja visokošolski zavod) se ustanavlja in akreditira vsako zase, pri čemer gre torej za dve (med seboj) ločeni pravni osebi, ki prav tako vsaka zase morata izpolnjevati pogoje iz 14. člena ZViS – glede kadrov, prostorov, števila študijskih področij itd. Slednje nedvomno izhaja tudi iz že citiranega 14. člena ZViS, saj se v predmetnem členu navedeni pogoji nanašajo posebej na univerzo in posebej na samostojni visokošolski zavod; vsakega se torej presoja posebej.

Glede na navedeno se torej pri akreditaciji univerze ne sme in ne more upoštevati študijskih področij pridružene članice; s tega vidika pa akreditirani študijski programi in študijska področja pridruženih članic ne igrajo nobene vloge pri ustanovitvi univerze.

V tej zvezi na tem mestu dodajamo še to, da se pridružena članica dejansko ne vključi v univerzo, ker ohrani svojo lastno pravno subjektiviteto in se z univerzo le poveže (zato pa je le pridružena članica in ne članica univerze) preko sklenjenega dogovora, kako bosta sodelovali.

14. člen ZViS: Kako se »druga raven klasifikacijske ravni KLASIUS« prevede v klasifikacijo, ki je v uporabi od 1. 1. 2018, KLASIUS-P-16?

Odgovor MIZŠ št. 092-14/2019/464 z dne 22. 7. 2019 (podpisnik državni sekretar dr. Jernej Štromajer):

 

Upoštevajoč citirano določbo 14. člena ZViS je bila intenca zakonodajalca predvsem v zaostrovanju pogojev za ustanovitev univerze, pri čemer je predmetna dikcija nastala v času veljavnosti KLASIUS-P z upoštevanjem njegove druge ravni. Glede na vmesno uveljavitev KLASIUS-P-16, ki sedaj drugače določa klasifikacijske ravni, je po našem mnenju omenjeno zakonsko dikcijo treba upoštevati kot prvo raven te klasifikacije, torej klasifikacije KLASIUS-P-16. Ugotovljeno nejasnost bomo v tem kontekstu odpravili v postopku sprememb in dopolnitev Zakona o visokem šolstvu.

14. člen ZViS: Obseg zaposlitve po 14. členu Zakona o visokem šolstvu

Odgovor MIZŠ št. 092-14/2019/464 z dne 2. 12. 2019 (podpisnica vodja sektorja za visoko šolstvo Duša Marjetič):

Skladno z vašim dopisom, s katerim navajate 5. točko prvega odstavka 14. člena Zakona o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 40/12 – ZUJF, 57/12 – ZPCP-2D, 109/12, 85/14, 75/16, 61/17 – ZUPŠ in 65/17; v nadaljnjem besedilu: ZViS), ki določa, da se visokošolski zavod med drugim lahko ustanovi, če so zagotovljeni visokošolski učitelji in drugi delavci ter sodelavci, potrebni za izvedbo študijskega programa, pri čemer vas v zvezi s tem zanima, ali se v pogoj ustreznega obsega zaposlitve za polni oziroma krajši delovni čas šteje le pedagoška obveznost iz 63. člena ZViS ali se lahko upošteva tudi vodstvene naloge ter znanstveno in umetniško delo učiteljev, pojasnjujemo:

Predmetna 5. točka prvega odstavka 14. člena ZViS določa, da mora biti pri zagotavljanju ustreznega kadra v kadrovskem načrtu izkazano:
– da bo imela univerza za izvajanje vsakega letnika univerzitetnega študijskega programa zaposlenih najmanj tretjino visokošolskih učiteljev za poln delovni čas oziroma temu ustrezen obseg zaposlitev za krajši delovni čas od polnega;
– da bo na samostojnem visokošolskem zavodu – fakulteti ali umetniški akademiji ekvivalent najmanj enega zaposlenega visokošolskega učitelja za poln delovni čas oziroma temu ustrezen obseg zaposlitev za krajši delovni čas od polnega na študijski program;
– da bo na samostojnem visokošolskem zavodu – visoki strokovni šoli ekvivalent najmanj enega zaposlenega visokošolskega učitelja za poln delovni čas oziroma temu ustrezen obseg zaposlitev za krajši delovni čas od polnega na dva študijska programa.

Ob upoštevanju 63. člena ZViS, ki določa delovno in pedagoško obveznost, pojasnjujemo, da je treba upoštevati predvsem napovedni stavek 5. točke prvega odstavka 14. člena ZViS (»so zagotovljeni visokošolski učitelji, znanstveni delavci, visokošolski sodelavci in drugi strokovni sodelavci, potrebni za izvedbo študijskega programa«), saj se ta nanaša na kadre, potrebne za izvedbo študijskega programa. To pomeni, da je treba pri izpolnjevanju določb 5. točke prvega odstavka 14. člena ZViS upoštevati le tisto zaposlitev posameznika, ki se dejansko nanaša na pedagoško delo. Na primeru vodstvenega delavca se torej upošteva njegova zaposlitev le v deležu, ki se nanaša na dejansko poučevanje, kar pa mora biti iz akreditacijske vloge razvidno.

38. člen ZViS: Razlaga MIZŠ glede pogojev za vpis na univerzitetne študijske programe z opravljeno poklicno maturo ter izpitom iz enega od predmetov splošne mature
 

Dopis MIZŠ št. 6037-36/2017/80 z dne 18. 6. 2019 (podpisnik minister dr. Jernej Pikalo):

Zakon o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 40/12 – ZUJF, 57/12 – ZPCP-2D, 109/12, 85/14, 75/16, 61/17 – ZUPŠ in 65/17; v nadaljnjem besedilu: ZViS) v drugem odstavku 38. člena določa, da se v študij po univerzitetnem študijskem programu na posameznem strokovnem področju lahko vpiše tudi, kdor je opravil poklicno maturo po ustreznem programu za pridobitev srednje strokovne izobrazbe z istega strokovnega področja ter izpit iz enega od predmetov mature. Naslednji odstavek pa določa, da se ustrezni program za pridobitev srednje strokovne izobrazbe ter predmet iz mature iz prejšnjega odstavka določita s studijskim programom.

V obrazložitvi k zgoraj navedenem členu je v Poročevalcu št. 34 z dne 24. 5. 1999 zapisano, da je bila po proučitvi določb o vpisnih pogojih v visokošolske študijske programe, zlasti v zvezi s poklicno maturo kot obliko zaključnega izpita, opravljena uskladitev 38. in 41. člena ZVis (pogoji za vpis in omejitev vpisa) s poklicno maturo, ki jo je v 5. členu opredelil Zakon o poklicnem in strokovnem izobraževanju (Ur. L. RS, št. 12/96), sprejet tri leta po uveljavitvi ZViS. Prejšnja ureditev kandidatom s poklicno maturo kot obliko zaključnega izpita je omogočala le vpis v visokošolske strokovne, ne pa tudi v univerzitetne programe. Nova določba je kandidatom s poklicno maturo in tistim s splošno maturo pri vpisu v posamezne študijske programe dala enak položaj. (Petpredmetna) matura je definirana kot splošni pogoj za vstop v visoko šolstvu, (štiripredmetna) poklicna matura pa z opravljenim dodatnim petim predmetom tudi omogoča vpis v študijske programe za pridobitev univerzitetne izobrazbe na določenem strokovnem področju, če se visokošolski zavod za tako možnost odloči. Rešitev naj bi spodbudila predvsem študij na tehniških področjih.

Ali je strokovne in znanstvene naslove sploh še potrebno objavljati v Uradnem listu Republike Slovenije?
 

Odgovor MIZŠ št. 603-55/2018/2 z dne 5. 12. 2018 (podpisnik vodja sektorja za visoko šolstvo dr. Erika Rustja):

V zvezi z navedenim vam pojasnjujemo, da veljavna zakonodaja nima pravne podlage, ki bi nalagala objavljanje strokovnih in znanstvenih naslovov v Uradnem listu Republike Slovenije.